Kar nekaj časa je že minilo od kar smo potalali zadnjo Longboard Magazin nalepko, zato z velikim veseljem prinašamo novico, da je na sceni nova serija.
Letos je nalepka okrogla in plastificirana ter ima UV zaščito – to itak mora bit. Na njej je naš prepoznaven simbol; Longboarder, ki “gripa” levi ovinek. Legenda.
Za nalepke sta poskrbela Street Lizard Longboards in ENX. Hvala ekipa! Zdaj bomo ponovno lahko limali nalepke po dilah in čeladah. Za tiste, ki še ne vejo, s to nalepko si 30% hitrejši.
Kje dobiš nalepko
Lahko jo dobiš na GreenSkate Slovenija 2015 sešnu ali pa povprašaj po njej, ko se vidimo na klancu. Če želiš ti nalepko lahko pošljemo tudi po pošti. Piši nam na urednistvo@longboard.si in povej kaj dogaja na tvojem koncu. Nalepko ti pošljemo brezplačno.
Pošeraj to objavo na Facebooku, da bo Longboard Magazin nalepko videl celi svet, haha! Hvala!
Ekipa danes fura na obali, nekateri pa se žal nismo mogli odpraviti dol in smo svojo dnevno dozo furanja morali poiskati na bližnjih hribih – proti Krvavcu. Prva postojanka je bila že dolgo nam znan spot pri Stiški vasi a nam ni bilo všeč kako je danes asfalt tam “drsel” in odločili smo se prestaviti nekoliko višje, kjer imamo na zalogi še nekaj dobrih lokacij… Jesensko obarvan gozd in pogled v dolino sta neprecenljiva… za vse ostalo je tu ****
Na polno v ovinek; Mihael in Jakob
Zelo lep razgled
Era se ta čas mora zadovoljiti z igranjem s palčko (pol je šla laufat)
Ta vikend preživljamo z Mojco, Ivotom in Mirkom… “Obala represent” ekipa je vedno za akcijo in tudi tokrat ni nič drugače :) Včeraj smo zabili popoldne na Robidi po kateri je čudežno posijalo sonce, danes pa na novopečenem placu Koktejl.
Živo se spomnim, kako se je začela moja ljubezen do longboardov; nekje na internetu sem našel trailer videa Longing for Life in v istem trenutku se je v meni, znanemu nasprotniku vsega športnega, nekaj prižgalo. Želel sem si drveti po hribu s kosom lesa pod nogami.
Davnega leta 2007, ko sem si kupil svojo prvo dilico, ogromno in težko zverino Sector 9, nisem imel pojma, kaj moram pri deski sploh iskati, da ne omenim podvozij, bušingov, ležajev, koleščk, slide rokavic, čelad, ščitnikov, spacerjev, washerjev in cupsov (po pravici še vedno nisem čisto prepričan o funkciji nekaterih od zgoraj naštetih, ampak se mi počasi svita)… Po dolgem in počez sem prebrskal forume in internetne strani, pa vendar sem se kljub množici podatkov, ki so na razpolago na internetu, največ naučil v pogovorih s prijatelji, ki delijo mojo ljubezen.
Da vam prihranim ure brskanja po internetu in marsikatero neumnost, sem se odločil napisati seznam stvari, ki pridejo prav vsakomur, ki se na novo spušča v longboardanje, pa naj gre za čiste rekreativce ali pa za nadebudne hitrostne freake.
1. Čelada– skoraj ne mine dan, ko v mestu mimo mene pripelje nadebudni začetnik, ki se komaj lovi na dili, obenem piše sms in poizkuša izgledati res zaj*ban. Ok, to še razumem – longboardanju je dodan nek hip/badass element, ki ga Bicikelj pač ne premore. Ampak ko taisti lepotec na svoji pravilno oblikovani konzervi za možgane nima čelade, pa me ima, da bi ga demonstrativno porinil z deske, da se malo zamisli o lastni minljivosti. Prva leta sem tudi jaz vozil brez čelade, te so bile za »pussyje« in poslovneže na zložljivih kolesih! Potem pa sem nekega dne nič hudega sluteč gonil po Zaloški proti faksu, ko iz privoza na svoji desni zaslišim hrumenje, zagledam nekaj črnega in BUM, letim po zraku ter pristanem na vseh štirih na sredi Zaloške. Ozrem se okoli sebe in opazim, da je dober meter stran od moje glave havba avta, ki se je komaj pravočasno ustavil. Idiot, ki me je zbil (za katerega imam slab občutek, da bo nekoč moj nadrejeni), pa mi potrobi in v svojem črnem Mercedesu odrohni bogastvu, kokainu in Bog ve čemu še naproti. Hitro sem se pobral s ceste, si iz ran na kolenih potegnil ta večje kamenčke in se potem peš odpravil do Obsešna, kjer sem si kupil čelado.
2. Slide gloves [sl. rokodrsnice] – večina ljudi si longboard kupi za vožnjo po mestu, mogoče kakšen reeees lahkoten klanček, ampak za to rokavic res ne rabimo, ane? To je sicer res, ampak jaz vseeno vsakemu prijatelju, ki me sprašuje, katero dilico naj si kupi, svetujem še nakup rokavic. Pa ni treba, da so iz goriljega usnja s ploščki iz osiromašenega urana, se svetijo v temi in ob drajsanju požvižgavajo Wernerjeve uspešnice – zadosti so vrtne rokavice (Bauhaus, 5€) in na kose razrezana plastična plošča za sekljanje (kuhinjski predal, ?€), ki z malo inovativnosti in veliko lepila perfektno odslužijo svojo nalogo. Kot začetnik si sploh nisem mogel predstavljati, kakšen skriti potencial odklene nošnja rokavic – lahko se ustavim kjer se hočem in kadar se hočem, dajo mi malo več samozavesti, ko si ob padcu vsaj rok ne razsujem, če mi je že nekako uspelo sneti zaplato kože, veliko kot ženska večerna torbica, poleg tega pa lahko izvedem slajd, kadarkoli mi to pade na pamet. Po nekaj vožnjah bodo tudi vam postale rokavice nepogrešljiv (četudi sumljivo smrdljiv) kos opreme.
3. Furanje v skupini – velik razlog, zakaj so minila skoraj tri leta od nakupa moje prve dile do mojega prvega longboard sessiona, je pomanjkanje družbe, s katero bi šel na hrib in iz sebe delal (obtolčenega, nasmejanega) norca. Zdi se mi, da je pri longboardanju še posebno očiten fenomen, ki so ga opisovali že surferji iz 60h let – t.i. »spreading the stoke«. V praktično vsakomur se ob furanju prižge taka strast, da bi jo delil s sebi podobnimi, bi se o njej pogovarjal in jo delil z vsakim prijateljem, pa če je zainteresiran ali ne (moji prijatelji, este, o kom govorim).
Druženje v skupini, pa naj gre za začetniško »cruisanje« po Tivoliju, nadaljevalni tečaj nekje Bogu za hrbtom na Gorenjskem ali pa slajd session s prijatelji na skrivnem spotu, človeka žene k izboljšanju, mu daje vzore in priložnost, da se uči na napakah drugih (beri: mene), obenem pa se lahko tako razgovori o svoji ljubezni do furanja, da bi ga vsak laik že napotil na Psihiatrično bolnišnico Polje. Napišite na facebook, pokličite prijatelje ali pa malo povprašajte po »crewih« v vašem mestu (Footbreakers iz MB, Brosi in McKru iz LJ…) in ne bo vam žal. Na klancu tudi prostora za sram ni – vsi smo enkrat začeli in bomo z največjim veseljem pomagali pri tistem prekletem slajdu…
To je to za prvi del, komentirajte če se strinjate ali ne, sporočite mi, če sem kaj pomembnega pozabil, če se ta članek izkaže kot vsaj delno uporaben, pa bom napisal še drugi del, v katerem bom se razgovoril o bušingih, servisiranju in (upam da) o marsičem drugem.
Noč čarovnic ni ravno evropska tradicija, vseeno pa vedno bolj moli svoje kremplje tudi nad naš kontinent. Kot se spodobi za to noč groze, se ljudje našemijo v šeme, ki so načeloma grozljive, ter hodijo okoli po mestu in strašijo vse kar se premika. Ker pa so longboarderji taki, da vsako bedarijo zagrabimo in »ponucamo« za svojo zabavo, je tokrat tudi haloween padel pod njihove prste, ki so ga izoblikovale v nekaj novega. Ta stvor je dobil ime Gnarloween katerega cilj je bil, da se longboarderji spremenimo v zombije ter podobne spake ter se spravimo zavzeti mesto.
Iniciativo so začeli pri Longboard Europe. Ideja se je seveda prijela, tako, da smo organizirana druženja lahko videli po celi Evropi. Čeprav smo se pri slovenskem Longboard Magazin-u odločili, da bomo organizacijo tega dogodka preskočili, pa so bili naši prijatelji pri Longboard Magazin Hrvatska toliko bolj zagreti. Tako se je dokaj velika slovenska skupina odpravila južno prek meja. Tam smo sprva malo znoreli na klančkih, nato pa se še malo podivjali po parku ko smo čakali na začetek dogodka. Ko je prišla hrvaška ekipa smo se jih skoraj ustrašili. Bili so namreč res kot pravi zombiji. Niso pa poskrbeli le za dobre maske. Po srečanju smo se spravili »terorizirati« mesto, ter se ob temu neverjetno zabavali. Resnično je treba pohvaliti prijatelje s hrvaške, saj so res poskrbeli za zabaven ter sproščen večer. Zaključili so nam ga z nepozabnim norenjem po garaži sredi Zagreba.
Če povzamem, bil je super večer s prijetnimi ljudmi ter s takim norenjem čez mesto, kot ga nismo videli že nekaj časa.
Vsi vemo, da je GoPro kamera ena med dražjimi na tržišču… ampak, ko si jo enkrat nabaviš in vidiš posnetke takoj pozabiš, da si za njo odštel/a tistih 350 eur :) Enostavno, odlična kamera za snemat akcijo.
Glede na to, da verjetno ta trenutek vsi več ali manj šparate za počitnice na morju ali pa štartnino za kak freeride/tekmovanje, bo GoPro moral še nekoliko počakati… Na pomoč priskoči ekipa Urban Roof, pri kateri kamero lahko najamete :) Seveda, to nekaj košta ampak kaj pa ne? Je dobra in dostopna alternativa…
…je vedno govorila, moja zdaj pokojna stara mama. Prihajala je iz pekovske družine z dolgo tradicijo in to je načelo, katerega se je držala celo življenje. Lahko vzameš najboljšo moko, najboljše jajce, kvas…sam če ne znaš, pač ne znaš in sam z govorjenjem o peki se ziher neboš naučil, potrebna je vaja!
Zakaj nakladam o naukih pokojne 90 letnice v longboard postu? Zato, ker se njeni nasveti tako prekleto dobro prenesejo ne samo na longboardanje, ali pa skejtanje ampak na praktično vse stvari v življenju. Lahk maš najbolj fensi dilo, koleščke in akse, ampak če sam nakladaš o furanju pač nikoli neboš dober….na žalost brez vaje ne gre!
V 90% danih situacij so tvoji koleški, akse ter dila čisto vredu, problem si ti!
Eto, šli smo u nabavo po nekaj lesa in lepila. Sprva mi je bilo škoda lesa, pa sem poskusil prvi stisk z odpadnim lesom, ki sem ga sestavil skupaj. Na srečo ali nesrečo je les počil pri krivini v vratu dile in sem moral kalup predelati, da se dropp izvede bolj “na easy”. Uporabil sem vezano baltsko brezo 3mm, če bi delal s furnirjem, je za krivine veliko več maneverskega prostora, vendar je občutno dražje in se tu ne izplača (vsaj s to prešo ne). Ko sem zadevo priredil za trdnejši les, pa se je zadeva presenetljivo dobro iztekla.
Kaj je to freeride? Včasih gledamo forume in vidimo, da ljudje sprašujejo kateri longboardi so najbolj primerni za freeride, katera koleščka, podvozje in tako dalje.. Na spletnih trgovinah vidimo kako oglašujejo nekatere longboarde kot freeride mašine… Veliko ljudi pravi, da vozi freeride, pa ne zna jasno povedati kaj to točno je.
Freeride lahko opišemo kot svobodo. Ne pozna ovir, le longboarderja in cesto. Globoko v sebi je bistvo longboardanja ali skejtanja na splošno. Prakticiramo ga, ko se peljemo po mestu, ko furamo bowlo, ko se hitimo po klancih in spuščamo spektakularne slajde. Kadarkoli se vozimo zase lahko rečemo, da vozimo freeride. Gre torej za vožnjo za užitek…
Skoraj vsak posameznik, ki se prvič sreča z longboardom se vpraša “Kako pa se ustaviš?”, tisti nekoliko bolj izvirni in opremljeni z znanjem konstruiranja, kot je recimo oblikovalec Cyril Borovsky pa se takoj spravijo fantazirati o raznih električnih pogonih, jadrih in seveda, zavorah :) Cyril je prišel do zaključka, da je hitrost v določenem trenutku enostavno prevelika za njegovo ugodno počutje na longboardu in je naredil koncept zaviranja za longboard skateboard. Idejo je prenesel iz popularnega skiroja.
Spomnimo se, da je Pogo že poskusil s prodajo lastnega izdelka oz. zavore za longboard, ki je bil nekoliko drugače zastavljen kot Cyrilov… Seveda, zadeva med longboarderji ni požela nobenega zanimanja.
Le zakaj? :) “Keep it simple”, kot Nikola Tesla.
