Odkrivanje novih placov za furanje je velik del naših longboard aktivnosti in v preteklem desetletju smo pri nas ter v tujini “pofurali” kar nekaj cestic. Najljubše so nam tiste na katerih je malo ali nič prometa, takih pa je zelo malo, saj so ceste ponavadi narejeno zato, da se po njih vozijo avtomobili.
Z Benjaminom sva se pred kratkim odpravila počekirati cestico, ki pelje do ene same kmetije na vrhu hriba. Odlična priložnost, da si privoščiva nekaj “varnih” spustov, saj ceste razen domačinov in poštarja, ne uporablja nihče drug.
Kot lahko vidiš v zgornjem videu, cestica se nahaja v čudoviti naravi, daleč stran od mesta in betonske đungle, nikjer ni videti niti ene smeti, z vseh strani samo zelena travca… Asfalt je v zelo dobrem stanju in drsi, kot po maslu. Zlata vreden plac, kot izumi Nikole Tesle.
Ko sva prispela v “obljubljeno deželo” sva parkirala na predzadnjem ovinku in takoj bila deležna radovednih pogledov domačih z vrha hriba. Najverjetneje so mislili, da sva cig***, saj se ponavadi okrog prevažamo s kombijem. Tako pač je pri nas na podeželju :)
Pograbila sva vso opremo in se peš odpravila proti vrhu z namenom, da pozdraviva domačine, se predstaviva in razloživa zakaj sva tukaj, ter jih vprašava za dovoljenje, da tukaj furamo.
Čeprav so sprva bili nekoliko nezaupljivi, saj smo verjetno prvi, ki so kadarkoli prišli vprašati kaj podobnega, so kmalu spoznali, da nimava slabih namenov ter nam dovolili uporabo ceste.
Kaj naj rečem… Najlepša hvala! :)
Seveda, če hočemo še naprej tam furat in biti dobrodošli, je potrebno upoštevati nekaj osnovnih pravil obnašanja, sicer se lahko hitro zgodi, da nas naženejo.
Tukaj je 7 nasvetov kako ostati dobrodošel na longboard placu. Upam, se koga prime :)
Vedno bodi prijazen z domačini – obišči jih, predstavi jim svoje aktivnosti in jih vprašaj, če jim je kul, da se tam voziš. Nasmeh in prijazna beseda odpirata marsikatera vrata in bedno bi bilo, da nekdo pokliče policijo ter te nažene, samo zato, ker te je bilo sram iti pozdraviti. Če ti pribijejo, da te ne marajo tam, spustiš enkrat in odideš :)
Za sabo ne puščaj smeti – metanje smeti v naravo je že v osnovi zelo grdo početje. Če domačini opazijo, da za tabo ostajaja svinjarija in uničenje si lahko prepričan, da te naslednjič ne bojo več veseli. Torej, raje kakšno smet poberi in odnesi s sabo v dolino.
Primerno parkiraj avto in ne blokiraj cesto – ne parkiraj na zelenici ali tako, da blokiraš cesto, saj sta to dve stvari, ki bosta takoj zmotili lastnika zemljišča ali mimoidoče.
Ne zganjaj preveč hrupa – če odpreš in začneš navijat glasbo tako, da jo slišijo domačini na vrhu, tega zagotovo ne bojo veseli.
Plac obiskuj zmerno, torej ne ravno vsak dan. Tako domačini ne bojo imeli občutek, da si skoz tam in da te morajo gledati vsak dan :)
Ko greš furat na tak plac je bolje, da ste manjša skupina
Ne objavljaj lokacije na internetu – najmanj kar si želiš, je da drug folk začne hodit tja, saj bo domačinom to zagotovo presedlo in tudi tebe več ne bojo veseli, saj si jim pred vrata navlekel celi kup “mularije”.
To je to! Dovolj pametovanja za to je , čas je furanje… pa ne pozabit na zaščitno opremo :)
Vsak, ki se navduši nad longboardanjem je v blaženi začetni fazi učenja največkrat v dilemi, kje je najbolj varno učenje. Ko sem jaz začela, sem kar nekaj časa uporabljala longboard kot prevozno sredstvo, da sem dobila samozavest in pravo tehniko, npr. kako je najbolje, da stojim, kako prenašati težo pri zavojih in kako varno, kdaj tudi smešno prevozit kak kamenček ali vejo na cesti. Seveda mi pa to kar kmalu ni bilo dovolj in cela navdušena sem se odpravila na prvi klanec.
Industrijska cona Trzin je bila moja prva longboard izkušnja pri malo večji hitrosti, zdaj ko pomislim, mi je za kakšne stvari prelahek spot ampak še vedno idealen za prve zafrkancije in preizkušanje trikov. Je klanec z ravno pravšnjim naklonom, kjer lahko sprobavaš nove stvari. Začenjaš od spodaj, da se navadiš na hitrost, potem pa napreduješ in s pridobivanjem samozavesti in stoke-a hodiš vedno višje. Na vrhnjem delu je asfalt mal bolj grob ampak se nekje na sredini zgladi in je lažje slajdat. Klanec ima celo en desni zavoj. To je v skrajnem desnem koncu industrijske cone, pri tabli Na Gmajni, priporočam, da kakšne druge klance ne probavate, ker se zna pojavit kakšen tečen stanovalec. Najbolj idealen čas za furanje tam so vikendi, ko ni nobenga tam, edino prijazna gospa, ki rada poseda na svojem dvorišču tik ob cesti, ni panike, je zelo prijazna in ne povzroča problemov. Med tednom zna čez dan, do 16. ure biti preveč prometa, da bi se varno učil, zato priporočam, da se tja odpraviš v popoldanskih urah (od 17. ure dalje). Ravno tako se vsake toliko pojavi kakšen avto lokalne avtošole, kjer moraš pač malo počakati, da se bodoči voznik navadi na speljevanje na klancu.
Še en bližnji klanec, ki nam je priljubljen, saj ima kar nekaj delov, kjer se lahko učiš novih slajdov glede na svoj nivo znanja. Furaš lahko po odsekih ali pa kar celo, ampak moraš vedno pazit, da slučajno ne pride kakšen avto nasproti. Pozimi in jeseni je cesta ful odprta in lahko vidiš naslednji ovinek, drugače pa je zaradi dreves kar nepregledno, če furaš sam. Asvalt je gladek, brez lukenj, cesta pa ma kr 3 ovinke. Če štartaš pri gostilni na vrhu imaš pri vhodu v desni ovinek kar nekaj hitrosti, nato se naklon malo umili in z lahkoto odfuraš dolgi levi ovinek, potem se pa odfuraš proti koncu, kjer cesta postane malo bolj dinamična in imaš rahel levi, rahel desni in nato desni ovinek, ki btw ful drsi in je ful strm. Ciljna črta do križišča je najhitrejši del, ampak tudi najbolj odprt. Osebno sem slajde probavala na ravnici po levem ovinku, potem sem se pa odločila za kakšen hitrejši odsek, da sem izpilila tehniko. Prometa med tednom je bolj malo, večji problem so vikendaši, razni sprehajalci in verniki, ki ob vikendih znajo pridt kr z avtobusom na vrh klanca. Valda, pa obstaja tut bližnjica čez gozd, k ti pomaga, da pot do vrha ni predolga.
Ah obala, priljubljena destinacija jezeni in pozimi. Razen kake burje, je vreme po večini zelo lepo in ti kr hitr rata prevroče na soncu. Slepič se nahaja tik ob avtocesti in je v bistvu servisna pot. Ta kratek odsek je super, ker se tudi ob slabem vremenu hitro posuši in je tukaj res zelo zelo malokrat kak avto. Ampak pozor, tisti objekt na vrhu obratuje in te opazujejo s kamerami, ampak te nikoli ne odženejo. Zato parkiraš ob strani pri vhodu v tunel, da avto ne ovira poti. Asfalt je perfect, hitrost je tud kr dobra in je zakon za vse goofije, kot tudi tiste, ki furate regular, ker ima cesta dva ovinka, levega in desnega. Ta klanec je kratek in sladek in defenitivno vreden bencina. Kot zanimivost, povem še, da je Krvavi slepič je dobil tak naziv, ker si je na tem placu, ko smo prvič šli tja furat Borut razbil ustnico in krvavel :) Dobri stari časi.
Še ena cesta na obali, kjer je skoraj nič prometa. Kdaj pa kdaj se najde kak avto, ki se je zgubil ali pa kak sprehajalec ali kolesar. Tuki smo preživel kar nekaj časa in to z razlogom. Na vrhu, tik za tunelov se cesta začne počasi, če ni burje, ki bi te vstavljala, lahko proti koncu ceste dobiš kar nekaj hitrosti. Po začetni ravnici je rahel desen in takoj za tem rahel levi ovinek, nato se cesta spusti, tu je najbolj strm del in zavije levo, ter nato gor (v U obliki). Ta del je men najljubši, ker lahko vadiš vožnjo v ovinek iz obeh strani. Druga stran hriba je sicer v senci in se po slabem vremenu ne posuši, ampak je tudi hitra in odlična za furanje desnega ovinka – ampak pozor, če ti dila odleti, ti odleti v vodo haha. Asfalt je malo bolj grob ampak nič hudega, fajn je, ker maš kje parkirat avto in chillirat na soncu. Tuki te ne bo noben nadlegoval in odganjal in lahko furaš tudi po odsekih, glede na svojo stopnjo sposobnosti.
POMEMBNO (!)
Vožnja po cesti z longboardom je v očeh zakona ilegalna, zato je potrebno vedno paziti, da nismo komu v napoto ali pa spravljamo koga v nevarnost, saj v tem primeru ljudje hitro pokličejo policijo. V kolikor se na placu prikaže policija (kar se na teh placih, ki sem jih naštela ni zgodilo še nikoli), ponavadi pomaga lepa beseda. Če pa policaji rečejo, da je potrebno oditi, lepo poberemo stvari in se odpravimo nekam drugam, brez jezikanja – to samo poslabša situacijo in meče slabo luč na ta šport, ter celo skupnost.
Ti spoti so naše stalnice in kokr pravmo, da ni ali je zelo malo prometa, je treba bit še vedno pazljiv. Nikoli ne furat brezglavo v ovinek, ker nikoli ne veš kaj te čaka, so izjeme in verjamite mi, ni vredno tvegat. Če furaš s prijatelji, se izmenjujte pri “spotanju”.
Prav tako je zelo pomembno, da na placih ne puščaš smeti in povzročaš problemov. V nasprotnem se hitro zgodi, da je plac zasvinjan in ni več “prijeten” ali pa si lokalni prebivalci ustvarijo slabo mnenje o nas longboarderjih. Place, ki sem jih naštela furamo že vrsto let in zato te prosim, da jih spoštuješ.
Poznaš še kak plac? Pošeraj ga z nami!
V tem članku so predstavljeni le 4je placi, a “tam zunaj” jih je še kar nekaj. Če poznaš še kak plac te vabim, da ga spodaj v komentarjih deliš z nami. Nalimaj povezavo na zemljevid, na kratko ali dolgo (po želji) ga opiši in po potrebi povej na kaj je potrebno tam biti pozoren.
V iskanju odrešitve pred (pre)mrzlimi temperaturami, snegom, peskom in vlago zimskega časa se je ekipa Longboard Magazina odpravila iskati lepše pogoje na primorsko, ki nam je že lansko zimo ponudila lepe klančke ter oddih od zimske zmrzali.
Že pred nekaj časa smo torej brskali po hribčkih v okolici Kopra, ko smo naleteli na asfaltiran odsek cestice, ki je ostala od časov gradnje avtoceste. Resda je bila malo bolj ozka in grozovito zaraščena s trnjem, v prid pa ji je hodilo dejstvo, da ni peljala nikamor. Tudi dostop do nje je bil relativno skrit. Vse skupaj je kazalo na to, da smo našli cestico, ki pa je ne uporablja praktično nihče več.
Cesta je za nekaj časa ostala nekje v prtljažniku našega spomina, dokler ni zima spodbudila Mihaela, da se je spomnil nanjo. Tako smo pograbili dile, skočili v avto in se odpeljali slepiču, kot se ga je prijelo ime, nasproti. Vendar pa je bil dostop skorajda predobro skrit, tako smo malo lutali in naleteli še na en prelep klanček. Misel nanj smo hitro opustili ter šli naprej iskat naš “slepič”. Ko smo ga le našli pa smo hitro videli, da spust vseeno ni v tako dobrem stanju kot se ga spomnimo. Vrnili smo se na prej, “ponesreči” najden klanček in se tam utaborili. Ponudil nam je lep naklonček, širok a vseeno ne premalo oster ovinek v levo ter strmino v še en desni ovinek. Po riguroznem pometanju je bila cesta pripravljena za spust.
Opis ceste:
Brez dvoma trdim, da najlepše stvari pridejo takrat, ko jih najmanj pričakuješ. Klanček se je izkazal za čudovitega. Odmaknjen je od prometa (če odšteješ avtocesto na drugi strani stene), tako, da se počutiš varno in sproščeno, ponudi ti pa tudi čudovit razgled na celoten koprski zaliv, klanec pa je kot sončnica na njivi, saj sonce sveti nanj čez cel dan. Asfalt drsi kot puter, predvidljivo in nelepljivo. Cesta je torej več kot le “zasilen” pobeg iz mokre in mrzle Ljubljane. Ima namreč neko karizmo, ki te kar vleče nazaj.
Kako pa je dobil tako morbidno ime? Po tem, ko smo originalni slepič zavrnili nismo niti razmišljali o imenu, a padec Boruta, ki je na tleh pustil par krvavih pljunkov in se je končal v bolnici s parimi šivi, je očitno navdihnil Nadima, da se je domislil tega imena, ki se je prijelo kot magnet. (Vseeno pa naj vas ime ne zavede. Cesta je super tako za začetnike kot tudi za bolj izkušene riderje).
Odlična krajša proga (cca 750 m ), od Ljubljane oddaljena slabih 30 km, z zanimivimi ovinki od tega pa ena konkretna šikana. Cesta ni prometna saj vodi do cerkvice na vrhu hriba. Asfalt je zelo lep in brez razpok. Hitrost se hitro nabere :)
Zelo lepa cestica dolga 1,4 km, ki ima v spodnjem delu “več povabljivo” šikanico. Šikano se da lepo furat, ker je cesta zelo pregledna. Lepa šolska cestica primerna tako za začetnike, kot tudi za tiste, ki stvar malo bolj obvladajo. Asfalt je gladek, le v srednjem delu ima udrtine in nekaj razpok.
Šikana, foto: Matej Počervina
Na tej progi smo letos na KnK longboard campu 2010 speljali prvo outlaw downhill tekmo.
Slišali smo za rally progo Lučine. Enega sončnega popoldneva smo se odpravili pogledati ali je ta cesta primerna za furat downhill in na poti naleteli na zelo lep odsek v vasici Suhi dol. Cesta zavija po pravljični naravi, med zelenimi hribčki. Je zelo pregledna, asfalt je nov in oprijem je fenomenalen. Hitrost ni tako zahtevna a še zmer’ leti kot sneta sekira :) 65 km/h je konstantna hitrost, če pa si Jošt pa verjetno dosežeš tudi okrog 70 :) Odsek je dolg 1.4 km. Iztek je v ravnino na kateri je po zaviranju hitrost še vedno okrog 50 km/h pa je dobro, da znaš zabremzat z nogo ali narest powerslide. Poglejte si video posnetke…
Cesta je prvotno namenjena Rally dirkam, za enkrat ;). Proga je dolga 3,5km, asfalt je malo bolj grob (še vedno zadovoljiv), naklon je ravno pravšnji (po oceni tko “na uč” bi se ga dalo stisnt cca.70 kmh), ovinki pa dokaj tehnični in nadvse zabavni.
Cesta ni najbolj pregledna. Na posameznih odsekih se pa le vidi v dolino, tako, da se lahko pili znanje na zelo lepih 180° ovinkih. Ne bom več nakladal, vam bo tale video pokazal/povedal več…
Kako je MILF Grič dobil tak naziv naj zaenkrat ostane skrivnost :) Gre za super kul spustič iz naselja v bližini vasice Zavrh pod Šmarno goro. Plac je obkrožen z lepo naravo in golf igriščem ter fancy naseljem, ki se nahaja na vrhu. Odlična cesta, ki je pravzaprav “slepa ulica”. Prometa na njej je zelo malo, srečali boste samo tiste, ki tam stanujejo ali pa zaidejo s poti… Zelo pregledna – iz vrha spusta se vidi celotna cesta po kateri se lahko spuščaš do maksimalne hitrosti, ki je približno 43 km/h. Ravno prav za začetnike in tiste, ki potrebujejo malo klančka, da lahko sprobavajo raznorazne trike, crosstep, slide in podobno.
Nekaj fotk najdeš v tej galeriji slik (tiste, ki so poimenovane “@ MILF”) – Sešni 2009 poletje/jesen
Ker je v bližini Ljubljane je še toliko bolj priročen plac za spomladanska ali poletna popoldanska druženja ob mrzlem pivu (beri “soku” če še nimaš 18.), ki si ga spotoma nabaviš na črpalki na Brodu…
Končno sva se z Lukatom odpravila na Rakitno. Ne vem zakaj smo potrebovali skoraj celo leto, da smo se končno odločili odfurati to progo ampak tko kot pravijo… vse ob svojem času. Nedelja, precej mrzla nedelja… nič sonca, samo oblaki, ki grozijo, da se bojo vsak čas spraznili. Dobrih 20 minut vožnje iz Ljubljane in že sva bila tam. Že ob prvem pogledu na klanec se je v meni prebudila zver in točno se vedel, kaj sledi.
Dolžina proge je celih 6.5 km. Prvi spust nekoliko bolj “lejmersjki” glih tolk, da se malo razgibamo in ogrejemo. Začetek proge (označeno na mapi, spodnja pika) je na precej lepem ovinku na katerem je veliko prostora, lahko bi na njemu obrnil šleper :) … Čelada gor, dvakrat zaploskaš in te že nese… V prvem delu proge so ovinki precej pregledni in lahko se lepo držiš svoje strani ceste. Na začetku bolj počasno pol pa konstantna akceleracija do hitrosti 80 kph. Ta “prvi” del proge ima lep iztek v skoraj ravnino dolgo kakih 100 m. Po želji se lahko tukaj vstavimo in obrnemo in ponavljamo vajo :) lahko pa tudi nadaljujemo.
Sledi precej bolj strmi del, ki ima par zajeb… ovinkov. Zaradi prometa na cesti, ga je najbolje “preskočiti” razen če ti ni žal šuhov, saj je potrebno konstantno zavirati. Sledi še spust v “čistino” do “avtobusne postaj”. Eeeee, tukaj pa prava stvar :)
Spust od “avtobusne postaje” do Preserja je zares čudovit. Precej bolj raven in strm, asfalt pa ne bi mogel biti lepši! Sicer na celi progi ni nobenih resnih poškodb vozišča razen ene okrogle luknje (na začetku proge), ki se ji brez problema izognemo. Aha… od avtobusne postaje do Preserja… Noro. Ta del proge je verjetno najlepši spust, ki sem ga kadarkoli odfural. Samo zadnji ovinek zahteva nekoliko več omembe… in sicer gre za levi ovinek v katerega pribiješ s hitrostjo cca 80 kph in je potrebno nekaj več veščine, da se ga uspešno zvozi. Sledi iztek v hrib po isti cesti, ki zapelje v vas Preserje. Največja hitrost, ki sem jo tukaj dosegel je bila cca 85 kph.
Proga je odlična tudi za freeriderje in surferje po duši, kot je Luka, karvaš lahko na polno, se sprostiš in se izživljaš nad svojo dilco do konca :) Njoy!
Še nasvet: Brez čelade, rokavic in po možnosti usnjenega kombinezona na tej lokaciji raje ne izzivaj usode.
Video (spodnji del… od avtobusne postaje do Preserja)
Video je bil posnet 20.10.2009 furala sva pa Jošt in jst (Mihael).
To pa je drugi video, posnet naknadno 29.10.2009 … tudi Jošt in jst. :)
Ker je ravno čas trgatev sem tudi jst bil pri svojih in pridno pomagal v goricah. Seveda kamorkoli grem vedno me spremlja moja dilca v upanju, da bova najdla kako zanimivo cesto za pofurat. Po kratkotrajnem kroženju z avtom sva z Matejom zagledala lepo cesto na drugem hribu. Miklavž pri Ormožu, mala vasica v bližini Ormoža. 1km dolg spust po zelo lepem asfaltu. Cesta danes (nedelja) ni bila preveč prometna glede na to, da je “glavna” na poti do Ljutomera. Spust je precej raven in preglednost je zelo zadovoljiva, edini večji zavoj je na koncu proge (levi zavoj), ki pa se nadaljuje v lepo ravnino na kateri se je možno zlahka in varno vstaviti. Maksimalna hitrost, ki sem jo dosegel je bila nekje med 60 in 70 km/h in dvomim, da bi šlo hitreje. Priporočam tudi, da preverite kako je na drugo stran od začetka spusta v smeri Ljutomera ker žal nisem imel časa sam sprobat. Bombit!
