Lani oktobra je Belo Horizonte v Braziliji gostil težko pričakovani Mega Grand Prix – svetovno prvenstvo v downhill rolkanju ki je že drugo leto zapored bil pod okriljem IDF federacije. Udeležil sem se ga že drugič in tukaj je nekaj mojih kratkih impresij.
Za vse ki se prvič srečujete s famozno progo Mega Space, to je pravzaprav proga za dirkanje z avtomobili. Ima vso potrebno infrastrukturo za izvedbo svetovnega eventa – od restavracij, stranišč, tušev, odrov za gledanje dirke, dvorano, stranska pot za shuttle avtobuse, itd. Iz štartne linije se da videti skoraj celotno progo tako da je bila dirka prava paša za oči za vse udeležence. 1.2 km proga ni dolga v merilu DH skejtanja, je pa nekaj posebnosti, ki jih težko najdemo na cestisčih. Prvič, je zelo široka proga, zato tudi temu primerno ime – Mega Space. Asfalt je tudi poseben in je prirejen za boljši oprijem pnevmatik. Ampak najbolje od vsega je desni ovinek, ki vseskozi strmo pada in je povrhu vsega močno naklonjen navznoter. Občutek ko se “uležes” vanj z 80 kilometri na uro je neopisljiv in enkraten. Če ti uspe ujeti pravo linijo te kar katapultira v naslednji ovinek in prostora za napake je malo.
Predlani sem doživel pravi občutek dirkanja, ki me je privedel do finala med “amaterji”. Prvo mesto mi je zagotovilo napredovanje med pro ligo, kjer pa sem že po pričakovanjih kaj hitro izpadel. Izkušnje sem shranil in jih skrbno uporabil. Tokrat sem tekmoval v dveh kategorijah – Open in Masters (nad 35 let).
Nadim na zmagovalnem podiumu, tretje mestoPrvi dan je potekal v znamenju treninga, drugi dan pa smo se ze potegovali za najboljši čas v kvalifikacijah. Vsak je imel 6 spustov kar je visoka številka v svetu IDF tekmovanj. Dosegel sem 40-ti najboljši čas v kategoriji Open in 3. najboljši čas v kategoriji Masters. Predlani sem “odkril” prave koleščke za to progo, tako da sem se primerno temu oborožil s kar štirimi seti Biggie Hawgsov. Dojel sem kar hitro da se s proji ne moreš preveč kosati ker menjajo sete koleščkov pred vsakim spustom. Asfalt se je proti popoldnevu že kar fajn ogrel, kar v teoriji pomeni manj oprijema v ovinkih, in pa za tiste, ki niso bili na keramičnih ležajih, večje ekspanzije kovinskih kroglic. Hmm, mogoče sem preveč zašel v teoretične vode…
S 40-tim najboljšim časom se nisem preveč nadejal dobre uvrstitve in vendar sem imel kar nekaj sreče na dan tekmovanja, ko se je v prvem spustu brazilec pred menoj zabil v bale sena, tako da sem se mirno uvrstil v naslednji krog, kjer pa sem kot tretji izpadel. Vseeno, doseženo 24-to mesto je bilo visoko nad pričakovanji. V Masters kategoriji sem med 24-timi tekmovalci in tretjim najboljšim časom imel boljše možnosti za dobro uvrstitev. Kako pa je vse skupaj potekalo tisti dan, pa si lahko pogledate v videu (posnetek z Nadimove čelade).
Brazilci so smrtno resni kar se tiče tekmovanja, in večina njih se ponaša z raznimi aero čeladami in keramičnimi ležaji. Vsak detajl na opremi je v celoti naštudiran, vsak gib premišljen. Če sem od nekdaj bil skeptičen do aero čelad, sem spremenil mišljenje glede keramičnih ležajev. Naslednjič bi jih tudi sam sprobal. Če jih sam Kevin Rimer uporablja, ki je IDF prvak leta 2014, potem mora biti nekaj na tem.
Mega Space, vidimo se prihodnje leto!
Avtor objave: Nadim Burkan