V iskanju odrešitve pred (pre)mrzlimi temperaturami, snegom, peskom in vlago zimskega časa se je ekipa Longboard Magazina odpravila iskati lepše pogoje na primorsko, ki nam je že lansko zimo ponudila lepe klančke ter oddih od zimske zmrzali.
Že pred nekaj časa smo torej brskali po hribčkih v okolici Kopra, ko smo naleteli na asfaltiran odsek cestice, ki je ostala od časov gradnje avtoceste. Resda je bila malo bolj ozka in grozovito zaraščena s trnjem, v prid pa ji je hodilo dejstvo, da ni peljala nikamor. Tudi dostop do nje je bil relativno skrit. Vse skupaj je kazalo na to, da smo našli cestico, ki pa je ne uporablja praktično nihče več.
Cesta je za nekaj časa ostala nekje v prtljažniku našega spomina, dokler ni zima spodbudila Mihaela, da se je spomnil nanjo. Tako smo pograbili dile, skočili v avto in se odpeljali slepiču, kot se ga je prijelo ime, nasproti. Vendar pa je bil dostop skorajda predobro skrit, tako smo malo lutali in naleteli še na en prelep klanček. Misel nanj smo hitro opustili ter šli naprej iskat naš “slepič”. Ko smo ga le našli pa smo hitro videli, da spust vseeno ni v tako dobrem stanju kot se ga spomnimo. Vrnili smo se na prej, “ponesreči” najden klanček in se tam utaborili. Ponudil nam je lep naklonček, širok a vseeno ne premalo oster ovinek v levo ter strmino v še en desni ovinek. Po riguroznem pometanju je bila cesta pripravljena za spust.
Opis ceste:
Brez dvoma trdim, da najlepše stvari pridejo takrat, ko jih najmanj pričakuješ. Klanček se je izkazal za čudovitega. Odmaknjen je od prometa (če odšteješ avtocesto na drugi strani stene), tako, da se počutiš varno in sproščeno, ponudi ti pa tudi čudovit razgled na celoten koprski zaliv, klanec pa je kot sončnica na njivi, saj sonce sveti nanj čez cel dan. Asfalt drsi kot puter, predvidljivo in nelepljivo. Cesta je torej več kot le “zasilen” pobeg iz mokre in mrzle Ljubljane. Ima namreč neko karizmo, ki te kar vleče nazaj.
Kako pa je dobil tako morbidno ime? Po tem, ko smo originalni slepič zavrnili nismo niti razmišljali o imenu, a padec Boruta, ki je na tleh pustil par krvavih pljunkov in se je končal v bolnici s parimi šivi, je očitno navdihnil Nadima, da se je domislil tega imena, ki se je prijelo kot magnet. (Vseeno pa naj vas ime ne zavede. Cesta je super tako za začetnike kot tudi za bolj izkušene riderje).