Stvari, ki bi jih moral vedeti, ko sem začel longboardati

Stvari, ki bi jih moral vedeti, ko sem začel longboardati

mark_at_bear_by_mojca

Photo by Mojca Hrovat

Živo se spomnim, kako se je začela moja ljubezen do longboardov; nekje na internetu sem našel trailer videa Longing for Life in v istem trenutku se je v meni, znanemu nasprotniku vsega športnega, nekaj prižgalo. Želel sem si drveti po hribu s kosom lesa pod nogami.

Davnega leta 2007, ko sem si kupil svojo prvo dilico, ogromno in težko zverino Sector 9, nisem imel pojma, kaj moram pri deski sploh iskati, da ne omenim podvozij, bušingov, ležajev, koleščk, slide rokavic, čelad, ščitnikov, spacerjev, washerjev in cupsov (po pravici še vedno nisem čisto prepričan o funkciji nekaterih od zgoraj naštetih, ampak se mi počasi svita)… Po dolgem in počez sem prebrskal forume in internetne strani, pa vendar sem se kljub množici podatkov, ki so na razpolago na internetu, največ naučil v pogovorih s prijatelji, ki delijo mojo ljubezen.

Da vam prihranim ure brskanja po internetu in marsikatero neumnost, sem se odločil napisati seznam stvari, ki pridejo prav vsakomur, ki se na novo spušča v longboardanje, pa naj gre za čiste rekreativce ali pa za nadebudne hitrostne freake.

1. Čelada– skoraj ne mine dan, ko v mestu mimo mene pripelje nadebudni začetnik, ki se komaj lovi na dili, obenem piše sms in poizkuša izgledati res zaj*ban. Ok, to še razumem – longboardanju je dodan nek hip/badass element, ki ga Bicikelj pač ne premore. Ampak ko taisti lepotec na svoji pravilno oblikovani konzervi za možgane nima čelade, pa me ima, da bi ga demonstrativno porinil z deske, da se malo zamisli o lastni minljivosti. Prva leta sem tudi jaz vozil brez čelade, te so bile za »pussyje« in poslovneže na zložljivih kolesih! Potem pa sem nekega dne nič hudega sluteč gonil po Zaloški proti faksu, ko iz privoza na svoji desni zaslišim hrumenje, zagledam nekaj črnega in BUM, letim po zraku ter pristanem na vseh štirih na sredi Zaloške. Ozrem se okoli sebe in opazim, da je dober meter stran od moje glave havba avta, ki se je komaj pravočasno ustavil. Idiot, ki me je zbil (za katerega imam slab občutek, da bo nekoč moj nadrejeni), pa mi potrobi in v svojem črnem Mercedesu odrohni bogastvu, kokainu in Bog ve čemu še naproti. Hitro sem se pobral s ceste, si iz ran na kolenih potegnil ta večje kamenčke in se potem peš odpravil do Obsešna, kjer sem si kupil čelado.

2. Slide gloves [sl. rokodrsnice] – večina ljudi si longboard kupi za vožnjo po mestu, mogoče kakšen reeees lahkoten klanček, ampak za to rokavic res ne rabimo, ane? To je sicer res, ampak jaz vseeno vsakemu prijatelju, ki me sprašuje, katero dilico naj si kupi, svetujem še nakup rokavic. Pa ni treba, da so iz goriljega usnja s ploščki iz osiromašenega urana, se svetijo v temi in ob drajsanju požvižgavajo Wernerjeve uspešnice – zadosti so vrtne rokavice (Bauhaus, 5€) in na kose razrezana plastična plošča za sekljanje (kuhinjski predal, ?€), ki z malo inovativnosti in veliko lepila perfektno odslužijo svojo nalogo. Kot začetnik si sploh nisem mogel predstavljati, kakšen skriti potencial odklene nošnja rokavic – lahko se ustavim kjer se hočem in kadar se hočem, dajo mi malo več samozavesti, ko si ob padcu vsaj rok ne razsujem, če mi je že nekako uspelo sneti zaplato kože, veliko kot ženska večerna torbica, poleg tega pa lahko izvedem slajd, kadarkoli mi to pade na pamet. Po nekaj vožnjah bodo tudi vam postale rokavice nepogrešljiv (četudi sumljivo smrdljiv) kos opreme.

3. Furanje v skupini – velik razlog, zakaj so minila skoraj tri leta od nakupa moje prve dile do mojega prvega longboard sessiona, je pomanjkanje družbe, s katero bi šel na hrib in iz sebe delal (obtolčenega, nasmejanega) norca. Zdi se mi, da je pri longboardanju še posebno očiten fenomen, ki so ga opisovali že surferji iz 60h let – t.i. »spreading the stoke«. V praktično vsakomur se ob furanju prižge taka strast, da bi jo delil s sebi podobnimi, bi se o njej pogovarjal in jo delil z vsakim prijateljem, pa če je zainteresiran ali ne (moji prijatelji, este, o kom govorim).
Druženje v skupini, pa naj gre za začetniško »cruisanje« po Tivoliju, nadaljevalni tečaj nekje Bogu za hrbtom na Gorenjskem ali pa slajd session s prijatelji na skrivnem spotu, človeka žene k izboljšanju, mu daje vzore in priložnost, da se uči na napakah drugih (beri: mene), obenem pa se lahko tako razgovori o svoji ljubezni do furanja, da bi ga vsak laik že napotil na Psihiatrično bolnišnico Polje. Napišite na facebook, pokličite prijatelje ali pa malo povprašajte po »crewih« v vašem mestu (Footbreakers iz MB, Brosi in McKru iz LJ…) in ne bo vam žal. Na klancu tudi prostora za sram ni – vsi smo enkrat začeli in bomo z največjim veseljem pomagali pri tistem prekletem slajdu…

To je to za prvi del, komentirajte če se strinjate ali ne, sporočite mi, če sem kaj pomembnega pozabil, če se ta članek izkaže kot vsaj delno uporaben, pa bom napisal še drugi del, v katerem bom se razgovoril o bušingih, servisiranju in (upam da) o marsičem drugem.

Avtor objave: Mark


© 2019 Longboard Magazine Slovenija
LONGBOARD MAGAZINE
SLOVENIJA

Kontakt

Longboard Magazine Slovenija
urednistvo@longboard.si
+386 70 253 495

OR
PRIDUŽI SE NAM!
Živjo! Logboard Magazin Slovenija je več, kot samo spletna stran. Mi smo ekipa in prijatelji, mi smo slovenska longboard scena :) Pri nas je dobrodošel vsak in tako tudi ti. Pridruži se nam! Se vidimo!
{subscription-facebook}
{subscription-google}